Vpis

Da si boste lažje predstavljali kako poteka vadba ki-aikida, ste prisrčno vabljeni na brezplačni ogled.
Za ogled ne potrebujete nobene opreme.
Vadba poteka vsak torek in četrtek v mali telovadnici, na osnovni šoli Dravlje, Klopčičeva 1, 1117 Ljubljana.
Začetna skupina vadi od 20:00 do 20:45, nadaljevalna pa od 20:45 do 21:30.

Za prve treninge potrebujete samo udobno trenirko. Ker treniramo bosi, za vstop v telovadnico priporočamo natikače.

Prvi mesec še ne potrebujete kimone, kar vam tudi omogoča, da najprej preizkusite, kako vam je vse skupaj všeč.
Vpis poteka celo šolsko leto.

Za vpis ali morebitna vprašanja nam pišite preko kontaktnega obrazca.

O aikidu

Umetnost in moč usklajenosti uma in telesa

Kenjiro Yoshigasaki
Razliko med Aikidom in drugimi borilnimi veščinami ponazarja sledeča zgodbica:

V reki stojita dva samuraja. Prvi, mlad in močan, v roki drži oster meč. Vse kar priplava po vodni gladini z veliko spretnostjo razseka. Drugi samuraj je precej starejši. Svoj neoster meč drži v višini vodne gladine. Vse kar priplava proti njemu samo preusmeri in naplavine gredo mimo njega. Ta ponazarja Aikido. Meč prvega samuraja se bo prej ali slej skrhal, on bo ostarel in ne bo več tako gibčen. Drugi samuraj pa je videti, kot da bi sodeloval z naravo in zanj ni pomembna ostrina katane, niti udarci in tudi moč ne. Vse kar dela je prilagajanje situaciji...

 Aikido je pot spoznavanja koordinacije uma in telesa v vsakdanjem življenju.

Aikido ni le veščina za metanje drugih, aikido je pot uporabe naravnih zakonitosti v vsakdanjem življenju, je umetnost nastala iz borilnih veščin.

Po vodni gladini plava ledena gora. Običajno vidimo samo tisti del, ki plava nad površino vode, pozabljamo pa, da je okoli 60 do 70% gore pod gladino, katerega ne moremo videti. Torej imamo vidni in nam nevidni del.

Pri ljudeh vidimo samo fizični del oziroma konstrukcijo telesa, mentalni del pa je nam neviden. Oboje pa sestavlja celoto neke osebe. Podobno misli večina ljudi, da je fizična moč edina moč, pozabljajo pa na moč uma, ki se ne more videti.

Korenine KI AIKIDA naj bi izhajale iz veščine aiki-jujutsu, ki izvira iz Japonske v 9. stoletju. Veliki poznavalci aiki-jujutsu so bili samuraji, ki so jo uporabljali v situacijah obrambe neoboroženega človeka proti meču. Tehnike so se prenašale iz roda v rod, dokler ni nastala šola daitokan-jujutsu, katero je spoznal Morihei Ueshiba.

Prišel je na idejo o spremembah veščine, pri čemer tehnika govori o notranji harmoniji, ravnotežju, nenasilju in jo je imenoval AIKIDO. Posebnost učitelja je bila v tem, da je bil izredno gibčen in aktiven v svojih poznih letih.
Ko je umrl, so njegovi učenci nadaljevali z aikidom, a so principi KI-ja (notranja energija) nekako tonili v pozabo. Tako je njegov učenec Koichi Tohei ustanovil šolo Shin Shin Toitsu Aikido, pri kateri je velik poudarek na KI. Velja, da je on utemeljitelj KI AIKIDA, ki je kot tak nastal okrog leta 1925.

Dolga leta je bil glavni inštruktor pri Morihei Ueshibi in kasneje ustanovitelj zveze KI NO KENKYUKAI s sedežem v Tokiju.

Aikido v prevodu pomeni pot (DO) do harmonije (AI) z energijo (univerzumom, duhom) (KI).

   Ki Aikido ima 4 temeljna pravila za koordinacijo uma in telesa:

   1. ohranjaj točko

   2. popolna relaksacija

   3. ohranjaj težo spodaj

   4. podaljšaj KI

Trening Ki Aikida vsebuje metode Ki dihanja, meditacijo, vaje za razvoj Ki-ja, same tehnike, ki so sestavljene brez uporabe moči s pomočjo naravnih zakonov ravnotežja in vzvodov, tehnike z leseno palico (JO), lesenim mečem (BOKEN), lesenim nožem (TANTO).

Trening omogoča popoln fizični in psihični razvoj celega organizma. Vse mišične skupine se obremenjujejo postopoma in na ta način se izognemo možnosti poškodb, ki so pogosto posledica drugih športnih aktivnosti. Zasnovan je na veščini ter popolni harmoniji gibanja. Ne pa na fizični moči, ter je zaradi tega primeren tako za mlade in stare, kot ženske in moške.

Nekoč je Morihei Ueshiba dejal svojim učencem:
"Če poskušate obvladati nasprotnika s silo, pa tudi če vam je uspelo, ste si ustvarili samo novega sovražnika."

Ljudje, ki vadijo borilne veščine ali športe, imajo navado, da dajo velik pomen tekmovanju in fizičnemu treniranju. Dobro je biti močnejši od drugih, obstaja pa tudi svet nad tekmovanjem. Če se vzgaja tekmovalni duh, lahko človek pride v konflikt s sabo in drugimi.
Zmeraj več je privržencev Ki Aikida po celem svetu ravno zaradi pristopa nenasilja, ki se odraža v vsakdanjem življenju.

V ki-aikidu ni tekmovanj.

Razliko med Aikidom in drugimi borilnimi veščinami ponazarja sledeča zgodbica:

V reki stojita dva samuraja. Prvi, mlad in močan, v roki drži oster meč. Vse kar priplava po vodni gladini z veliko spretnostjo razseka. Drugi samuraj je precej starejši. Svoj neoster meč drži v višini vodne gladine. Vse kar priplava proti njemu samo preusmeri in naplavine gredo mimo njega. Ta ponazarja Aikido. Meč prvega samuraja se bo prej ali slej skrhal, on bo ostarel in ne bo več tako gibčen. Drugi samuraj pa je videti, kot da bi sodeloval z naravo in zanj ni pomembna ostrina katane, niti udarci in tudi moč ne. Vse kar dela je prilagajanje situaciji...

 Aikido je pot spoznavanja koordinacije uma in telesa v vsakdanjem življenju.

Aikido ni le veščina za metanje drugih, aikido je pot uporabe naravnih zakonitosti v vsakdanjem življenju, je umetnost nastala iz borilnih veščin.

Po vodni gladini plava ledena gora. Običajno vidimo samo tisti del, ki plava nad površino vode, pozabljamo pa, da je okoli 60 do 70% gore pod gladino, katerega ne moremo videti. Torej imamo vidni in nam nevidni del.

Pri ljudeh vidimo samo fizični del oziroma konstrukcijo telesa, mentalni del pa je nam neviden. Oboje pa sestavlja celoto neke osebe. Podobno misli večina ljudi, da je fizična moč edina moč, pozabljajo pa na moč uma, ki se ne more videti.

Korenine KI AIKIDA naj bi izhajale iz veščine aiki-jujutsu, ki izvira iz Japonske v 9. stoletju. Veliki poznavalci aiki-jujutsu so bili samuraji, ki so jo uporabljali v situacijah obrambe neoboroženega človeka proti meču. Tehnike so se prenašale iz roda v rod, dokler ni nastala šola daitokan-jujutsu, katero je spoznal Morihei Ueshiba.

Prišel je na idejo o spremembah veščine, pri čemer tehnika govori o notranji harmoniji, ravnotežju, nenasilju in jo je imenoval AIKIDO. Posebnost učitelja je bila v tem, da je bil izredno gibčen in aktiven v svojih poznih letih.
Ko je umrl, so njegovi učenci nadaljevali z aikidom, a so principi KI-ja (notranja energija) nekako tonili v pozabo. Tako je njegov učenec Koichi Tohei ustanovil šolo Shin Shin Toitsu Aikido, pri kateri je velik poudarek na KI. Velja, da je on utemeljitelj KI AIKIDA, ki je kot tak nastal okrog leta 1925.

Dolga leta je bil glavni inštruktor pri Morihei Ueshibi in kasneje ustanovitelj zveze KI NO KENKYUKAI s sedežem v Tokiju.

Aikido v prevodu pomeni pot (DO) do harmonije (AI) z energijo (univerzumom, duhom) (KI).

   Ki Aikido ima 4 temeljna pravila za koordinacijo uma in telesa:

   1. ohranjaj točko

   2. popolna relaksacija

   3. ohranjaj težo spodaj

   4. podaljšaj KI

Trening Ki Aikida vsebuje metode Ki dihanja, meditacijo, vaje za razvoj Ki-ja, same tehnike, ki so sestavljene brez uporabe moči s pomočjo naravnih zakonov ravnotežja in vzvodov, tehnike z leseno palico (BO), lesenim mečem (BOKEN), lesenim nožem (TANTO).

Trening omogoča popoln fizični in psihični razvoj celega organizma. Vse mišične skupine se obremenjujejo postopoma in na ta način se izognemo možnosti poškodb, ki so pogosto posledica drugih športnih aktivnosti. Zasnovan je na veščini ter popolni harmoniji gibanja. Ne pa na fizični moči, ter je zaradi tega primeren tako za mlade in stare, kot ženske in moške.

Nekoč je Morihei Ueshiba dejal svojim učencem:
"Če poskušate obvladati nasprotnika s silo, pa tudi če vam je uspelo, ste si ustvarili samo novega sovražnika."

Ljudje, ki vadijo borilne veščine ali športe, imajo navado, da dajo velik pomen tekmovanju in fizičnemu treniranju. Dobro je biti močnejši od drugih, obstaja pa tudi svet nad tekmovanjem. Če se vzgaja tekmovalni duh, lahko človek pride v konflikt s sabo in drugimi.
Zmeraj več je privržencev Ki Aikida po celem svetu ravno zaradi pristopa nenasilja, ki se odraža v vsakdanjem življenju.

V ki-aikidu ni tekmovanj.

Morihei Ueshiba

O društvu

Stane Kirbiš

Društvo Ki Dojo je leta 1994 ustanovil Stane Kirbiš (1954-2019). Bil je eden od pionirjev Ki Aikida v Sloveniji in je dosegel mojstrsko stopnjo 6. Dan, ki mu jo je podelil Kenjiro Yosigasaki (1951-2021). Stane je bil predan učitelj Ki Aikida in prava zakladnica znanja, s področja različnih borilnih veščin, s katerimi se je seznanil na svoji poti.
Od leta 2019 Ki Dojo nadaljuje pot Ki Aikida, kot sta jo začrtala Yoshigasaki in Stane.
Sledi nekaj podatkov o Stanetovi poti in razvoju Ki Aikida v Sloveniji, ki smo jih zapisali po njegovih zapisih in pripovedovanjih.
Stane je pričel leta 1969, pod vodstvom Slavka Božiča – Palija, v Šiški trenirati judo. Treninge je vodil tudi mojster Žitnik, od katerega je Stane prvič slišal za Aikido in jeseni leta 1970 se je vpisal v začetni tečaj. V tistih časih ni bilo interneta ali videa, zato so bili začetki težavni. Učili so se iz knjig pa tudi s filmov o Aikidu, posnetih na super 8 mm. Bili so samouki. Avtorji knjig o Aikidu, iz katerih so se takrat učili so bili Morihiro Saito, Koichi Tohei in Kisshomaru Ueshiba...
V letih 1973-1975 so bili Stane in njegovi takratni učitelji Aikida iz Slovenije na služenju vojske JNA v bivši državi Jugoslaviji. V teh letih je Aikido v Sloveniji praktično zamrl. Leta 1974 se je Stane vpisal v karate klub Shotokan pod vodstvom Tokuhisa Takashija. Karate je vadil približno dve leti.
Leta 1976 so Stane Kirbiš, Mirko Jelen in Tadej Dolenc ustanovili Aikido klub Ljubljana, ter nadaljevali z vadbo in tečaji na OŠ Vič na Tržaški cesti v Ljubljani. V Italiji so se povezali z Aikikai zvezo in obiskovali njihove seminarje. Seminarje za Aikikai zvezo sta vodila Hiroshi Tade in Nabayoshi Tamura, ki je deloval v Franciji.
Leta 1980 se je Stane udeležil 3. Aikikai kongresa v Parizu, na katerem je imel priložnost spoznati glavne japonske akterje v Aikidu in njihovo originalnost. Na kongresu je bil tudi sin ustanovitelja Aikida, Kisshomaru Ueshiba. Istega leta se je Stane prvič udeležil Ki Aikido seminarja pod vodstvom Kenjira Yoshigasaki-ja v Novari v Italiji. Drugačen način Ki Aikida ga je tako prevzel, da je z nekaj zanesenjaki začel z vadbo v Ljubljani.
Leta 1981 je Aikido klub Ljubljana začel z vadbo v Narodnem Domu, kjer so leta 1983 prvič organizirali Ki Aikido seminar pod vodstvom mojstra Kenjira Yoshigasaki-ja.
Leta 1990 se je Stane udeležil otvoritve Ki No Sato v Tokiu pod Tohei-jevo organizacijo. Takrat si je šel ogledat aikikai zvezo in še zadnjič videl Kisshomara Ueshibo.
Leta 1994 Stane ustanovi društvo Ki Dojo, ki nadaljuje z vadbo in učenjem Ki aikida, pod okriljem Kenjira Yoshigasakija in njegove zveze Ki No Kenkyukai Internationale. Yoshigasaki je v Ljubljani in v številnih drugih evropskih državah vsako leto predajal svoje znanje na številnih seminarjih do svoje smrti, leta 2021.
Sledi zgodbica, ki jo je Stane rad povedal začetnikom:
Na vprašanje koliko let bi potreboval, da postanem mojster, je učitelj odgovoril:
Najmanj 10 let.
Kaj pa če bi vadil vsak dan?
Učitelj: Najmanj 20 let
Kaj pa če bi vadil vsak dan – tudi ponoči?
Učitelj: Najmanj 30 let
Učenec se razjezi in ga vpraša: Kako je to mogoče?
Učitelj se obrne in ne reče nič.
Odgovor kaj je učitelj hotel povedati, najdite sami.

Društvo Ki Dojo je leta 1994 ustanovil Stane Kirbiš (1954-2019). Bil je eden od pionirjev Ki Aikida v Sloveniji in je dosegel mojstrsko stopnjo 6. Dan, ki mu jo je podelil Kenjiro Yosigasaki (1951-2021). Stane je bil predan učitelj Ki Aikida in prava zakladnica znanja, s področja različnih borilnih veščin, s katerimi se je seznanil na svoji poti.
Od leta 2019 Ki Dojo nadaljuje pot Ki Aikida, kot sta jo začrtala Yoshigasaki in Stane...
Sledi nekaj podatkov o Stanetovi poti in razvoju Ki Aikida v Sloveniji, ki smo jih zapisali po njegovih zapisih in pripovedovanjih.
Stane je pričel leta 1969, pod vodstvom Slavka Božiča – Palija, v Šiški trenirati judo. Treninge je vodil tudi mojster Žitnik, od katerega je Stane prvič slišal za Aikido in jeseni leta 1970 se je vpisal v začetni tečaj. V tistih časih ni bilo interneta ali videa, zato so bili začetki težavni. Učili so se iz knjig pa tudi s filmov o Aikidu, posnetih na super 8 mm. Bili so samouki. Avtorji knjig o Aikidu, iz katerih so se takrat učili so bili Morihiro Saito, Koichi Tohei in Kisshomaru Ueshiba.
V letih 1973-1975 so bili Stane in njegovi takratni učitelji Aikida iz Slovenije na služenju vojske JNA v bivši državi Jugoslaviji. V teh letih je Aikido v Sloveniji praktično zamrl. Leta 1974 se je Stane vpisal v karate klub Shotokan pod vodstvom Tokuhisa Takashija. Karate je vadil približno dve leti.
Leta 1976 so Stane Kirbiš, Mirko Jelen in Tadej Dolenc ustanovili Aikido klub Ljubljana, ter nadaljevali z vadbo in tečaji na OŠ Vič na Tržaški cesti v Ljubljani. V Italiji so se povezali z Aikikai zvezo in obiskovali njihove seminarje. Seminarje za Aikikai zvezo sta vodila Hiroshi Tade in Nabayoshi Tamura, ki je deloval v Franciji.
Leta 1980 se je Stane udeležil 3. Aikikai kongresa v Parizu, na katerem je imel priložnost spoznati glavne japonske akterje v Aikidu in njihovo originalnost. Na kongresu je bil tudi sin ustanovitelja Aikida, Kisshomaru Ueshiba. Istega leta se je Stane prvič udeležil Ki Aikido seminarja pod vodstvom Kenjira Yoshigasaki-ja v Novari v Italiji. Drugačen način Ki Aikida ga je tako prevzel, da je z nekaj zanesenjaki začel z vadbo v Ljubljani.
Leta 1981 je Aikido klub Ljubljana začel z vadbo v Narodnem Domu, kjer so leta 1983 prvič organizirali Ki Aikido seminar pod vodstvom mojstra Kenjira Yoshigasaki-ja.
Leta 1990 se je Stane udeležil otvoritve Ki No Sato v Tokiu pod Tohei-jevo organizacijo. Takrat si je šel ogledat aikikai zvezo in še zadnjič videl Kisshomara Ueshibo.
Leta 1994 Stane ustanovi društvo Ki Dojo, ki nadaljuje z vadbo in učenjem Ki aikida, pod okriljem Kenjira Yoshigasakija in njegove zveze Ki No Kenkyukai Internationale. Yoshigasaki je v Ljubljani in v številnih drugih evropskih državah vsako leto predajal svoje znanje na številnih seminarjih do svoje smrti, leta 2021.
Sledi zgodbica, ki jo je Stane rad povedal začetnikom:
Na vprašanje koliko let bi potreboval, da postanem mojster, je učitelj odgovoril:
Najmanj 10 let.
Kaj pa če bi vadil vsak dan?
Učitelj: Najmanj 20 let
Kaj pa če bi vadil vsak dan – tudi ponoči?
Učitelj: Najmanj 30 let
Učenec se razjezi in ga vpraša: Kako je to mogoče?
Učitelj se obrne in ne reče nič.
Odgovor kaj je učitelj hotel povedati, najdite sami.